Nahajate se tu: Domov / POKLICNE SKUPINE / Rudarji

Rudarji

Skupina delavcev v rudarstvu obsega več različnih poklicev, od preprostih del v rudniku,  rudarja na odkopu do tehnologa zahtevnih rudarskih del. Njihova osnovna naloga je izkop in priprava rude za nadaljnjo uporabo.

Delo poteka v glavnem pod zemljo, v globini, neugodnih klimatskih razmerah, utesnjenem, sicer temperaturno stabilnem hladnem okolju, kjer je lahko visoko gibanje zraka, visoka stopnja zasičenosti zraka s prašnimi delci, visoka vlaga, umetna in slaba osvetlitev, hrup in drugi nevarni plini. Odvisno od rude, ki se koplje, so izpostavljeni tudi drugim nevarnim in rakotvornim kemičnim snovem (živo srebro, svinec, uran). Pri delu sta zaradi statičnih in dinamičnih obremenitev (pre)obremenjena gibala in srčno-žilni sistem. Pri delu z vibracijskimi orodji nastajajo lokalne vibracije. Rudarji delajo v izmenah. Zaradi dela v zaprtem, utesnjenem prostoru in pod zemljo so izpostavljeni velikim psihološkim zahtevam in obremenitvam. Večje tveganje za nastanek nesreč pri delu je zaradi nevarnosti plazov, podiranja stropov in sten, vdiranja strupenih plinov, vode, nevarnosti požarov in slabše koncentracije zaradi pomanjkanja kisika in nato napačne presoje položaja.

Podatki iz literature govorijo o njihovi višji splošni in specifični umrljivosti. Višja specifična umrljivost je posledica raka, nemalignih bolezni pljuč in poškodb oziroma zunanjih vzrokov. Pri rudarjih je opisana višja incidenca raka. Med njimi izstopajo rak pljuč, želodca, jeter in sečnega mehurja, vendar so rezultati, z izjemo raka pljuč, nekonsistentni. Domneva se, da je presežek poklicnega raka rudarjev posledica izpostavljenosti prahu premoga in silicijevega dioksida (kristalna oblika), dizelskim emisijam in policikličnim aromatskim ogljikovodikom. Gre za snovi, ki so, z izjemo prahu premoga, dokazano karcinogene in umeščene v prvo skupino karcinogenov po IARC-ovi klasifikaciji. Razen teh snovi so glede na vrsto rude izpostavljeni še drugim rakotvornim snovem in ionizirajočem sevanju (radon, uran).

Najpogosteje nemaligne bolezni pljuč so: antrakoza, silikoza in antrakosilikoza, ki povzročajo pljučni emfizem, kronično obstruktivno bolezen pljuč in pljučno fibrozo, ki tudi po prenehanju izpostavljenosti napredujejo v ireverzibilno dihalno odpoved. Podatki kažejo na od kumulativne doze odvisen učinek.

Podatki o pogostejšem pojavljanju srčno-žilnih bolezni, predvsem ishemične srčne bolezni, niso konsistentni.

Rezultati velikih kohortnih študij kažejo, da se tveganje za nastanek bolezni razlikuje glede na vrsto premoga, ki se koplje. Poznamo antracit, črni premog, lignit in rjavi premog. Največje tveganje je zaznano pri izpostavljenosti antracitnem premogu. Rudniški prah antracitnega premoga vsebuje več prostih površinskih radikalov kot črni premog, kar pojasni njegovo večjo citotoksičnost in patogenost. Poleg tega ima antracit večjo vsebnost kristalnega silicijevega dioksida kot črni premog. V Sloveniji se je in se odkopavata predvsem rjavi premog in lignit.